MOJ

Kaj je krivo da ne vidiš
kaj je krivo da ne razumeš
kako naj ti dopovem
mar bo konec zgodbe
še preden končava vsaj uvod?
*
Naslov sem napisala,
mu dala namig začetka,
odšla do vznožja gore,
visoke do modrine,
špico v višino megla skriva.
*
Ali slišiš kaj ti govorim
kje sploh si
sva resnično izgubljena
sva resnično odpela
najino pesem?
*
Na poti do gore
iz duše je slajša,
na sestopu se dobiva,
nadaljujeva v skupno pot,
ko jeleni bodo zraven vrha.
*
Ne privabljaj mi solz na obraz,
ne pusti življenju
da odide po poti pogube
dovolj imam bolečine
več kot dovolj
za eno življenje.
*
Pusti blizu
začuti smisel žarka,
vdaj bolečino v slovo,
naj odide,
naj ne hodi vštric sonca.
*
Bolj milo kot življenje samo
mi pomeni nasmeh
na tvojem milem obrazu
zato te prosim
pusti ga malo
še na mojem.
*
Ne veš kdaj vidim,
ne kdaj gledam v utrip,
takrat si miren, srečen,
poln radosti.
*
Le zavoljo ljubezni,
ki jo gojim zate
sem pripravljen
znova trpeti.
*
In sestopim,
jeleni obmirujejo,
meglice se manjšajo,
objamem te,
te stisnem k sebi,
kot nekoč
*
in iz vrha je lep razgled,
vse je manjše,
neboleče,
od narave darovano.
Kakor tvoj pogled,
tvoj poljub v mojem skrit,
topel in varen,
moj.
*