Dodajam še link o ready made umetnosti http://www.artlex.com/ArtLex/r/readymade.html , ki se
je začela že leta 1917 . S tem je začel Marcel Duchamp, ko je
obrnil pisoar, dodal naslov Fontana in se podpisal kot avtor
skulpture. Polemike tečejo še danes ... Zagovor postavlja umetnik
sam s svojo tezo in teorijo. Pri likovnikih je ta vrsta umetnosti
zelo razvita in razširjena in se je tudi med konzumanti likovne
umetnosti lepo "prijela". V literaturi pa je to pri nas še zelo
avantgardno.
Pri nas je nekaj poskusov že bilo, eden od odmevnih dogodkov v
dramatiki pa se je odvil 1.4 2007 v Stari Elektrarni, kjer se je
odvil performens Devet lahkih komadov. O tem je pisal v Delu
gledališki kritik Primož Jesenko ( a pri najboljši volje zdajle ne
najdem linka), Maja Šorli, dramaturginja in mlada raziskovalka na
AGRFT pa o tem piše v knjigi http://www.buca.si/index.php?nav1=knjigarna&nav2=izdelek&id=1481
.
Umetnik mora seveda imati svojo zgodbo v ozadju, da lahko utemelji
svoje umetniško delo. Nujna je tudi navedba vira in da gre za ready
made, večinoma pa tudi datum/čas nastanka, včasih tudi kraj. Peter,
na to si pozabil ...
S tem se označi, da gre za umetniško delo in ne zgolj za prepis ali
celo krajo avtorskega dela.
Smisel?
Tekst, uporaben predmet ali drugo umetniško delo dobi novo
dimenzijo, čeprav je imel prej drugo uporabno vrednost ali
sporočilo, dobi zdaj novo "zgodbo", drugo plast razumevanja. V
Perorezovem primeru gre za zalo osebno in intimno izpoved. Ima
predzgodbo in tudi zgodbo po tem. Skratka, navodilo za zdravilo, je
postalo večplastno in osebno. In kaj drugega je doživljanje
umetnosti?
Ja *Zalka hvala za link. Samo na nekaterih zdravilih zraven piše da lahko ven izpustiš, ker je delovanje podaljšano, pa vzameš naslednji dan kot ponavadi,tako seveda dobiva umetnost nove dimenzije dojemanja, se strinjam s teboj. Pa ki si ti to najdla???!!! Da ne pozabiš na piknik*, aja zdravila tudi ne smem pozabit ja. lp,hope
Peter, menim, da ima pesem, kot je zdaj, posebno sporočilo. Je precej ukazovalna in gre za moč besede "bogov v belem". Če jo spremeniš v prvo osebo, dobi drugačno sporočilo. O tem je treba razmisliti, odločitev pa je seveda tvoja.
Ja. Jaz itak na takšen način razumem "štos ready-mede". Da ti vsaka reč za kaj prav pride...
Na primer:
Če pozabim en Odmerek in to opazim, lahko izpuščeni Odmerek vzamem takoj.
Naslednji Odmerek vzamem kot običajno.
Absolutno drugačna. Z minimalnim posegom.
Tako se mi "metoda" pokaže, kot princip generacije pred nami; očetje in matere so vse reči hranili, ker so domnevali, da jim bodo nekoč za nekaj že prav prišle. In so potem babice s hranjenimi marelnimi špriklami štrikale poletne gate...
Vsekakor bi vse, kar se "teorije" RM na tem portalu tiče, prepustil Zalki, ker ima v resnici bolj urejen odnos do teh stvari, jaz prepogosto kaj zarobim bolj "po domače" in včasih "po svoje". Sem se ga v PreGleju tudi "učil" manj časa in z njo vštric, a to je bilo za podorčje gledališča.
V poeziji sem se s tem načinm srečeval in preizkušal v času razcveta NSK, ko me je fasciniralo predvsem delo slikarskega dela Irwinov, jaz pa sem po tem "retro" principu kar precej eksperimentiral s poezijo. Je nastalo nekaj zanimivih avtorskih del, zloženih iz Kosovelovih in Kajuhovih pesmi, podobno, kot sem se poskusil tukaj s pesmijo o Merevanu. Bistvo pa je v Zalkinem pojasnilu. "Tuja" besedila postanejo samo orodje za izraz lastnega ustvarjanja, podobno kot to velja za vsako posamezno črko, če gremo nazaj na "mikro" vzorec...
Resda se je ready made več uporabljal v vizualni umetnosti in po mojem mnenju tam tudi veliko bolje pride do izraza. So pa znani tudi mnogi primeri iz literature. Recimo Tomaž Šalamun, ki je, če se ne motim, tovrstno umetnost vpeljal v slovensko poezijo. O tem nisem čisto prepričan :) Spomnim se njegove pesmi, ki izgleda nekako takole, da je uporabil športno novico neke nogometne tekme, zapisano v časopisu, ji samo spremenil obliko, tako da je bila v verzih, in izključil vsa ločila. Naslova pesmi se ne spomnim. Če ga je sploh imela. Ko jo najdem, jo vsekakor prilepim. Ob tem želim dodati le, da mi ni jasno, zakaj naj bi bil nujen navedek vira in vse ostale kolobocije. Niti nisem povsem prepričan, če je to res potrebno. Zakaj bi nekdo predstavil svoj izdelek na način: Tole sem prepisal od tam pa tam, to je moj ready made? Tu ni fore :P
Point je, da vzameš neko stvar, magari na stranišču ali v časopisu, jo razstaviš ali objaviš v pesniški zbirki in s tem, ko tako stvar umestiš v razstavo ali zbirko, ji avtomatsko spremeniš kontekst in uporabiš v čisto drugačen namen. In to je to. Vsekakor avantgardna gesta in to zmeraj bo. Sicer pa so ti časi že mimo ...
Glede mojih pesmi pa se strinjam, da niso ready made. Že zato, ker ni celotna pesem sestavljena iz prepisov iz slovarja. Pri RM umetnosti sta vsebina in kontekst fokusirana na "ukradeno" snov. Pri meni pa gre zgolj za takšne vložke, drobce, katerih teža je v bistvu nična glede na avtorski prispevek pesmi. Mogoče bi tele slovarske definicije lahko obravnavali bolj kot kakšen postmodernističen postopek. Ker drugače bi lahko skorajda celotno posmodernistično literaturo uvrstili v ready made umetnost. Kot primer naj vzamem Blatnikov roman Plamenice in solze, kjer v enem izmed poglavij prepiše celotno Kafkino zgodbico Pred vrati postave in jo umesti vanj. In še cela vrsta je takih citatov, ki pa v celotnem romanu delujejo le kot neke vrste "ready made drobci".
Šele zdaj sem odkril tole super temo, ki jo je odprla Zalka. Podpiram več takih :)