Forum
- Datum objave:
23. 04. 2009 ob 05:31 - Spremljaj
- Število komentarjev: 13
- Piše: brezno
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 2683 krat
NEKOGA MORAŠ IMETI RAD... - Maja Kržišnik
predelava ? remake ? farsična ponovitev ? pesniški klon ? reciklaža ?
Lp, A.
lp,hope
Skratka, malo za obujanje spominov (pa še vedno se mi zdi aktualno) ;-)
http://www.pesem.si/forum.php?action=vthread&forum=2&topic=11
Pa brez zamere,
Ana
da olajšam brskanje po forumu:
Nekoga moraš imeti rad (Ivan Minatti)
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti
- nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
- ker drevesa in trave vedo za samoto
- kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo
- ker reka ve za žalost
- če se le nagne nad svojo globino
- ker kamen pozna bolečino
- koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce
- nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled
- o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev
in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.
?
lp, L
NEKOGA MORAŠ IMETI RAD avtor Maja Kržišnik
Kerstin
Kar oglejte si njeno definicijo Mojega izbora na njeni letošnji osebni strani.
MOJ IZBOR
Naslov Avtor
NEKOGA MORAŠ IMETI RAD
Maja Kržišnik
Sama
Maja Kržišnik
.................................
Ključna pa je njena pesem:
Sama
Sama v sobi,
žalosten je moj pogled, na obrazu sled,
ne čas ne more izbrisati
sledove vse preteklih let.
Vem prišel bo najin dan,
tedaj bom tiho in nežno sprejela Tvojo dlan,
nikdar ne boš sam.
Vsak dan, kot iz sanj je stkan,
zame in zaTe - jutrišnji dan.
Verjela sem v najine sanje,
trdno verjela v naju dva,
da bi se znova našla,
naj nikdar se ne konča
pot življenja skupnega.
Morda…
Maja Kržišnik
Seveda zmoti naslov in začetek, če pa ju izpustimo, dobimo pesem, ki ni tako napačna.
Če bi naslov in prvo vrstico spremenili v npr. Nekaj ti mora dajati upanje bi se stvar slišala povsem drugače, ker ne bi bilo neposredne asociacije na Minattija. Pesem sama v nadaljevanju namreč sploh ni plagiat Minattija.
Nekaj ti mora dajati upanje,
pa čeprav je to le drobna lučka,
ki sveti sredi teme;
pa čeprav je to le drevo,
ki sredi vrta,
kljub mrazu in vetru vztrajno raste;
pa čeprav je to le cvet,
majhen ,nežen, droben cvet vrtnice;
pa čeprav so to le gore, hribi ali doline,
kajti narava ostane,
vse drugo mine;
...
In tudi v kontekstu pesmi jaz vidim bolj upanje kot ljubezen. Upanje, ki ga daje drobna lučka ali drevo, ki kljubuje mrazu in vetru, pa gore hribi in doline, ki ostanejo, ko vse drugo mine ... vse to daje upanje, da lahko tudi človek obstane po tem, ko ga nekdo ali nekaj zapusti, ko pridejo temačni in mrzli dnevi.
Vera, upanje, ljubezen ... ko ni ljubezni, ostane upanje, ko mine upanje, ostane samo še vera ... in morda se spet rodi ljubezen.
Se vidimo nocoj!
Morda ne bi govorila ravno o plagiatu, vseeno pa ostaja dejstvo, da je pesem preveč podobna Minattijevi, da bi jo lahko štela za izvirno.
Kerstin
Lep dan na Trubarjevi domačiji vsem pesnikom in tudi ne pesnikom ;)
:)
Lidija
MORDA JE VREDNO IMETI UPANJE...
Nekaj je vsak dan, ki mi vliva upanje.
Mar je to le drobna lučka,
ki z večerom me popelje v sladke sanje in nežno me zaziblje vanje;
Morda je to le drevo,pokončno, mogočno in trdoživo
ki sredi vrta,kljub mrazu in vetru vztrajno raste in bohoti se igrivo;
Morda je to le cvet,tisti droben in dehteč,
majhen ,nežen, droben cvet vrtnice;
Morda so to le gore, mogočne in pokončne,
nežni hribi ali doline,kjer oko moje naužije se miline
kajti narava ostane,nam pusti le prijetne spomine,
vse drugo pa sčasoma na žalost preprosto mine;
Morda je to le ptica,katere sladka pesem me v jutro prebuja
in plava na širnem nebu na krilih vetra
in pojem pesem neizpeto, nekoč že davno izživeto;
Morda je to le pšenično klasje,ki v soncu sredi polja se zlati in se v vetru pozibava ,
saj to je kruh, ki ga daje nam narava;
Morda je to le žarek sonca,nežen in topel
ki ogreje Ti srce in polepša vsak nov dan;
Morda je to le jutro,tihi začetek,
novo rojstvo čisto novega dne,
novo in sveže jutro, ki starcu orosi oko
ob spominu na mladost,ki je nazaj več ne bo.
Morda je to le človek,tisto majhno nežno bitje,
ki vliva človeku s prijaznim nasmehom, pogledom
vero, upanje in spoznanje...
...morda je vredno imeti upanje...
Maja Kržišnik
Ko sem jo prvič napisala sem bila še najstnica...
Če želiš še malo napredovati v svojem izrazu, bi ti tokrat svetovala, da poiščeš bolj "tvoje" pridevnike - ali pa zamenjaš samostalnike, ker precej besednih zvez, ki jih vpletaš v pesem, je že zelo velikokrat uporabljenih, domačih - in bralca ne morejo predramiti, ga pritegniti, ker ne povedo nič novega, osebnega.
Če se poigrava le s prvo vrstico:
"Mar je to le drobna lučka,
ki z večerom me popelje v sladke sanje in nežno me zaziblje vanje;"
Če bi spreminjala (ali sploh opustila) pridevnike in ne ponavljala dejstva, da te lučka zaziblje v sanje, bi morda lahko rekla tako:
" je to le medla lučka, ki z njo pojemam v sanje"
Ali pa bi spremenila samostalnike:
"Mar je to le drobna špranja, skozi katero mi na veke ponoči upanje sveti."
No, seveda je to le igranje, premetavanje. Tudi sama naredi več različnih verzij, kako bi povedala, da ti upanje daje neka svetloba, ki ti vliva pogum, da lahko vedno mirno zaspiš in te potem ne premetavajo more - itd. - in ko boš povedala s svojim svetom, doživljanjem, kaj vse ti daje to upanje, ti bomo verjeli in morda celo tudi mi začeli brskati po sebi, kaj pa nam daje upanje.
Torej, zelo težko verjamemo novi pesmi, ki je napisana s "starimi", sicer zloščenimi, leporečnimi, a predvidljivimi besedami. Bolj nas zadane OSEBNA izkušnja, tudi nabor besed, ki jih uporablja nek avtor, zato pravimo, da ima nekdo, ki je spregovoril z lastnimi besednimi, stavčnimi, metaforičnimi in drugimi registri - izdelano avtorsko poetiko.
Upam, da ne zameriš, a (predvsem urednice) smo tu, da špikamo pesmi, da bi preplezale še naslednjo stopničko na poti do (zahtevnejšega) bralca. Seveda, če ji bo avtor to dovolil, omogočil.
Lp, Ana
Cenim iskreno in dobronamerno kritiko. Moram priznati, da so moje pesmi iz moje rosne mladosti in jih j eresnično preveč, da bi jih sedaj spreminjala... preko 500 pesmi. Enostavno ni časa... To je moje mlado obdobje pesniškega ustvarjanja, glede na to da sem pisala pesmi od 12 do 18 leta. Potem sem končala s pesniškim ustvarjanjem in se spopadla s pisateljevanjem... Zaključila sem obdobje sanjarjenja, iskanja, hrepenenja. Že dolgo nisem pisala pesmi. Povsem drugače pa je, če napišeš novo pesem, ki nastane v povsem novem življenjskem obdobju, v povsem drugačnem času in na podlagi novih izkušenj... Hvala!!! LP Maja
Komentiranje je zaprto!