Forum

RIMA - POT V NOVE PROSTORE

NAJ SE CIMA, SAMO DA JE RIMA

Slep je, kdor se s petjem ukvarja … je rekel naš Največji. In kako zelo prav je imel!

Tokrat nimam v mislih znanega dejstva, da od pisanja pesmi ne moreš (pre)živeti, temveč razmišljam o razpokah pesniške teorije znotraj nje same. Ena takih razpok je že lepo število let – rima.

Če pogledamo samo nekaj bolj ali manj sodobnih avtorjev, vidimo, da nekateri še ohranjajo rimo (Menart, Kovič, Jesih), nekateri jo vnašajo v svoje delo kot po naključju, tu in tam (Kuntner, Kačičeva), ali predvsem kot asonanco (Strniša), spet tretji pa so se povsem predali prostemu verzu (Stermecova, Vidmarjeva, Šalamun). Zdi pa se, da sodobni trendi rimo vendarle zavračajo (z njo vred pa tudi klasične pesniške oblike, kot so soneti, gazele, balade itd.) in močno preferirajo t. i. prosti verz ali prosti slog.

Sama sem začela pisati v 'klasičnem' slogu, torej z rimo in ritmom. Ko danes prebiram svoje predšolske, osnovnošolske in srednješolske pesmi, seveda vidim, da so bile rime dostikrat prisiljene, celo za lase privlečene. V nekem obdobju sem rimala tako prisiljeno, da se danes na glas smejem, kako sem prestavljala naglase besedam (del pesmice iz 2. r. osemletke):
Smo pospravili zimské
Dolgočasne obleké
In pa škornje gumijaste,
Poiskali pomladné.
:)

To je bila resnična skrajnost. Vmes in kasneje pa se pojavijo – prav tako prisiljene – rime tipa:
Sredi prave že pomladi
Pa v aprilu, glej ga spačka,
Sneg zapadel je do strehe,
Bela b'la je celo mačka.
:)

In kasneje takole:
Hvala k posluhu, moj avditorij.
Pridni bili ste, se dobro držali,
A če še malo bi dlje poslušali,
Potlej bi morali vsi v sanatorij.


In potem se mi leta in leta kasneje zgodi, da nekdo za prisiljeno označi takole rimo:
A lepa Larisa, moja preljubljena mati,
O njem je molčala, povešala svoje oči …
Le slika, s katere ni moč več podobe razbrati,
Ostala za njo mi je zdaj, ko pod zemljo leži.


Zakaj ta rima ni prisiljena? Res je to le izsek iz pesmi, vendar se vidi, da misel teče gladko, da ni prilagojena rimi, temveč je rima prilagojena pesmi. Še en plus takšne rime je, da se rimata samostalnik in glagol: mati – razbrati, oči – leži (slednja sicer le v zadnjem zlogu).


RIMA, KI JO JE POVOZILA ZIMA

O 'cenenih' rimah smo tu že govorili. Rime, dobljene na račun pogostih nedoločnikov (biti – storiti, znati – peljati itd.), se pogosto sprehajajo po robu med prisiljenostjo in neprisiljenostjo. Enozložne rime pa padejo čez ta rob (mi – ti, ne – me itd.). Isto velja za rime, ki se nahajajo v besedah, za katere čutimo, da sploh ne spadajo v pesem in so tam res samo zaradi rime (kot prejle moja mačka). Potem so tu še izrabljene rime (sanje – vanje, roža – koža, srce – željé – solzé – gorje, ljubezen – bolezen, noč – nekoč itd.).

Vendar izkušnje kažejo, da pri tovrstnih rimah niso le rime vzrok, da pesem ne izzveni prav; pogosto so pesmi, v katerih najdemo takšne rime, v samem jedru bolj klavrne, neizdelane (tudi ritmično) in neprepričljive. Celota daje vtis, da gre za bodisi začetnika bodisi nekoga, ki v resnici ne premore več pesniške žilice kot za 'klepanje rim', kar je prejkone uporabno (in še to pogojno) le na kakšnih zasebnih praznovanjih (»Danes smo se tukaj zbrali, da bi tvoj rojstni dan praznovali, s tabo sladko vince pili in se do jutra veselili« itd., marsikdaj v nedogled). Zelo 'ocufane' so večinoma tudi rime v popularni glasbi, zlasti v tisti najbolj poslušani (kar nekaj pove o splošnem čutu za umetnost) – domačih in 'turbo' popevkah.

In tako se pesniku torej zgodi, da nekdo enači njegovo deset-, dvajset- ali večletno delo, v katerem je zorel in rasel kot pesnik in kot človek ter zdavnaj prestopil okvire tovrstnih rim, s primeri, ki sem jih navedla. V tem je dvojna žalost: žalost pesnika, da je nekdo tako gluh za njegovo poezijo, in žalost nad tem, da ljudje ne ločijo slona od skodelice kave, če se izrazim s prispodobo.

Če pa so ti ljudje vrh vsega celo sami ustvarjalci oz. strokovnjaki literarnega področja, pa stvar preseže okvir žalosti in postane absurd. In dostikrat imam občutek, da se v našem pesniškem okolju dogaja prav to.


LOV NA ČAROVNICE

Prispevek skoraj v celoti sloni na mojih izkušnjah, zato naj nadaljujem z njimi. Kar nekaj strokovnjakov (in 'strokovnjakov') mi je v vseh teh letih mojega ustvarjanja predlagalo, naj se popolnoma otresem ritma in rime, ki da samo omejujeta izraz in svobodo ustvarjanja, ter da naj se raje poskusim v prostem verzu. To sem tudi storila. Večkrat. V svojem opusu imam konstruktivistične pesmi, imam čisti prosti verz, imam 'pripovedne' pesmi tipa Mateja Bora Šel je popotnik skozi atomski vek. Po vsakem takem izletu v prosti verz sem se slej ko prej vrnila k temu, za kar še vedno menim, da je osnova poezije: k rimi in k ritmu. Ne nujno klasičnima, vendar prisotnima. Dovolj, da potegneta črto med poezijo in prozo. Končno sem izoblikovala svoj lastni slog, ki je večinoma mešanica klasičnega in prostega verza. To ni ravno preprosta kombinacija, saj rima ob 'oglatem' ali 'preskakujočem' ritmu deluje prej moteče kot privlačno. Treba je torej pesem bodisi tako skromno in prikrito opremiti z rimami, da le-te ne izpostavljajo slabše ritmičnosti ali sploh neritmičnosti, bodisi ustvariti v pesmi nekak notranji ritem, v katerega sedejo rime kot češnje v biskvitno testo. Takšna pesem od avtorja zahteva, da se prepusti ne le vsebini pesmi, temveč tudi njenemu lastnemu ritmičnemu toku, ki še zlasti močno lahko oplemeniti – ali pa skazi – zaključek pesmi.

Žal je celo taka rima – npr. tri rime v pesmi s 15 verzi – za nekatere kot ogenj v strehi. Dandanašnje preganjanje rim se mi vse bolj dozdeva podobno lovu na čarovnice. Že leta in leta se sprašujem, zakaj se to dogaja. V preteklosti sem se še dala prepričati, da zato, ker je to 'zastarelo', ker so pisali v rimah 150 let in je čas za kaj novega … Ampak to, torej eliminacija rime, danes že dolgo ni več noviteta. Pravzaprav postaja že rutina. Dolgčas. 'Stara fora', s katero bi si avtorji radi zagotavljali 'sodobnost'. Večinoma jim (žal) še vedno uspeva. In tu se še enkrat vprašam: zakaj?


RIMA SEŽE DLJE OD RIMA

Ko imaš za sabo dovolj pesniške kilometrine in pesnjenja v različnih slogih, in če premoreš žilico ter te muza še ni zapustila, lahko napreduješ tudi na območju rim. Kaj vse se da z besedami početi, smo več kot odlično prikazali v delavnici Pišem verze pišem. In iz česa drugega so sestavljene rime kakor ravno iz – besed?

Takole menim: rima – ko si enkrat dovolj izkušen (ali pa primarno dovolj nadarjen) – ne oži tvojega pesniškega prostora, temveč ga širi. Odpira poti v nove svetove, v nove metafore, v nove podobe in celo v nove sloge. Naj utemeljim z dvema primeroma.

Prvi je popevka Alanis Morissette z naslovom Ironic. Tam pravi takole:
It's like ten thousand spoons, when all you need is a knife.
It's meeting the man of your dreams – and then meeting his beautiful wife.


Tu se mi močno dozdeva, da je prva metafora nastala zaradi iskanja rime na wife. In meni se zdi fantastična. To je kakor deset tisoč žlic, ko potrebuješ nož. Perfektno. Tako je rima rodila novo prispodobo.

V mojem sonetu SRCE JE RES ŽIVALSKEGA IZVORA (sonet +) se je najprej zgodilo prav to – v čisto ležernem iskanju rime na vase, čase, prirase se mi je utrnilo – prase. Zaradi tega pa je šla vsa stvar še korak dlje: ta sonet ni postal še en bridki krik bolečine (kot se večinoma zgodi v moji poeziji), temveč se je razvil v posmehljiv, (samo)ironični sonet, skoraj že epigram-sonet. Postal je lahkotnejši, do neke mere celo duhovit. Povsem se je 'izrodil', da tako rečem, vendar v dobrem smislu. Hkrati se je zaradi tega v njem izoblikoval dober primer kontrasta.

Na našem portalu imamo avtorja, katerega poezija je še en dokaz za to, da rima lahko seže mnogo dlje kot prosti verz, to je Ace High s svojima zadnjima pesmima. Prosti verz ti da prostost, res je. Rima – dobra, kakovostna rima – pa ti ponudi izziv: boš splezal više? Boš pogledal čez na drugo stran, v drug svet?

Nazadnje naj spregovorim še o nečem. Včasih se zdi, da je prosti verz le izgovor za tiste, ki niso sposobni (ali nočejo) pisati kakovostnih rimanih pesmi. Menim, da to kdaj pa kdaj drži. Vendar je treba dodati, da tudi prosti verz ni tako preprost, kot je morda videti. Prosti verz je pravzaprav tako 'mlahav', da je treba zelo paziti, da se mu ne pustimo odvleči v nakladanje, nesmiselnost in razvlečenost. Obdržati klenost in vsaj delno sporočilnost na tako fleksibilni podlagi zahteva izdelano pesniško pero in seveda tudi talent.

Da zaključim: nisem proti prostemu verzu. Nasprotno, všeč mi je. Ni pa mi všeč, da je tako potenciran na račun 'neprostega' verza in da so pesmi marsikdaj tudi s stališča literarnih urednikov razpredalčkane strogo črno-belo: aha, pesem ima dve rimi, v koš z njo. Ravno mi vsi, ki smo v službi umetnosti, naj bi premogli širino in odprtost duha. Slednjih pa ne občutim, dokler mainstream slovenske poezije klapouši skozi pesniške tokove s tako ozko lečo sprejemljivosti.


Kerstin

 
 1 2 > 

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
04. 04. 2009 ob 15:58

Hvala, Kerstin za tvoj odstrt pogled na to temo.

To se pa splača /vsaj/ dvakrat prebrati!



LP, Kočijaž

:))

PS: IN: Še na mnogo rimanih!!!

Zastavica

MAKI

Poslano:
04. 04. 2009 ob 16:09

Tako izčrpno, tako strokovno in po vrhu - resnično! Zelo si me razveselila Kerstin. Sedaj vem, da ne blodim sam po tem morju... marsikaj je še lepega na obzorju...

LP, MAKI

Zastavica

Dani Bedrač

Poslano:
05. 04. 2009 ob 09:18

se strinjam s povedanim, kerstin!
tehtno napisano.
lp,
dani

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
06. 04. 2009 ob 12:33

Rime, rime ...
Odkar sem prebrala tvoj post, Kerstin, mi je ta tema 3 dnevna inspiracija, he, he ...
o rimah
za rime
brez rim
nerimano o rimah
rimano o ...

lidija :)))

PS: svoje mnenje sta pridala še MAKI in Dani.
Kaj pa ostali?

Zastavica

Dani Bedrač

Poslano:
06. 04. 2009 ob 18:07

ostalim je to jasno.
morda.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
06. 04. 2009 ob 18:12

aja?
Potem pa vse OK !!
Lidija

Zastavica

spominčica

Poslano:
17. 05. 2011 ob 15:14

Hvala tej temi - sem že mislila, da rima in ritem" sta po gobe šla" - še vedno rada prebiram stihe, ki nosijo v sebi "pesem" ...
LP, spominčica

Zastavica

MAKI

Poslano:
17. 05. 2011 ob 15:34

Rima neće nikada umreti,
pa tudi ne bo nikoli umrla;
zalud joj talas noviteta preti -
ni sile ki bi jo lahko strla.

Lp, M.

Zastavica

Ida  Semenič- adisa

Poslano:
17. 05. 2011 ob 15:42

Tudi sama moram priznati, da mi bolj ležijo rimane in se zelo težko lotim prostega verza, vedno me zanese v rimo. Tale tema mi je utekla, prvič jo berem in hvala Kerstin , ker si jo dala gor,čeprav že 2 leti nazaj, vendar velja še danes.:))) Strinjam se s tabo, da so pesmi z rimo "neenakopravne" s prostim verzom in lahko se se zgodi, da obupaš ter
vedno manj pišeš.No, to je le moje mnenje.:)))
lp, adisa

Zastavica

DUSANN

Poslano:
23. 05. 2011 ob 08:14

Kaj pa vem, če je toliko v rimah. Sonet, ki ne bi deloval staromodno ali izumetničeno naprimer je zelo težko napisati. Že sama oblika deluje prisiljeno za današnji čas in če dodaš še metafore in mimetiko je zelo težko, brez tega je pa klasičen sonet. Meni so Makijevi recimo všeč, so pa dosti klasični, imajo tudi zgodbo. Morda pri sodobnem pesništvu je, da zgodbo iščeš sam, vse je nekako nedorečeno. Prosti verz je ravnotako težak. Mi se dostikrat lovimo, ker uporabljamo neracionalno besede, dostikrat tudi preveč metafor duši pesmi. Preobloženost zna biti težka za bralca in odbijajoča.

Lp, DUSANN

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
23. 05. 2011 ob 09:05

Maki, še en nezanemarljiv vidik :

Rima, je rima,
samo če res "štima".
So pa še take,
samo za bedake.
Ene so mrzle,
druge so vroče -
stvar je pa taka:
naj bere kdor hoče.

Jih najbolj ne mara
ta, ki ga bolijo
zato, ker iz njega
pač ne letijo.


;)

Samo preblisk je bil to, ja, nekaj kritikov rimane poezije je tudi takih, ki rime sovražijo samo zato, ker jih sami ne morejo ( ne znajo) pisati, čeprav bi radi. Kot tista basen o lisici ...

(PS: poudarek zgornje "teze je na "NEKAJ" je tudi takih, ne posplošujem, pišem na osnovi izkušenj in soočanj. Seveda imajo pa še kako prav kritiki prisilnega rimanja!)
LP, Lidija

Zastavica

MAKI

Poslano:
23. 05. 2011 ob 09:30

Lidija, ne morem, a da se ne strinjam!

Jih najbolj ne mara
ta, ki ga bolijo
zato, ker iz njega
pač ne letijo.


(ovo ti vredi zlata -
ovo je alfa i omega,
al' neće ti stići plata
od nje, nje i njega...)

Če prav, dostikrat ne razumem marsikaj - ali mene ne razumeju (tu na portalu - opravičeno?), trudim se, in se bom trudil, pisati raznovrsno. Zelo sem vesel, da tudi nekateri mlajši "vidijo", da moje rime niso usiljene (primer PRESAĐENO DRVO), ter da niso samo zato da se "cima", ampak imajo določeno funkcijo in ne vem, če bi ta pesem bila boljša v prostem slogu.

Pozdrav,
MAKI

Zastavica

Lea199

Poslano:
23. 05. 2011 ob 09:42

Zanimiva debata,
sama imam zelo rada rime, seveda tiste neprisiljene, žal jih ne znam pisati (če bi se v to prisilila bi nastala katastrofa na kvadrat). Prepričana sem, da se bo rimana poezija vedno pisala in brala, torej ni strahu, da bi umrla.
Moti me pogled nekaterih, ki vidijo rivalstvo, če že ne izključevanje med različnimi stili pisanja. Sama rada berem vse oblike in prepričana sem, da se med seboj dopolnjujejo. Nedolgo nazaj, sem imela priliko, slišati kratko zgodbo Andreja Blatnika, gre za res kratek zapis (naslov sem žal pozabila) zgodba se me je tako dotaknila, da sem si jo „napisala med krivulje sivih celic“ v vsaj treh romanih.
Hvala za zanimiv post Kerstn in hvala za dodatno debato vsem ostalim.
Lp, Lea

Zastavica

DUSANN

Poslano:
23. 05. 2011 ob 14:38

Da se razumemo, jaz imam rad tudi rimane pesmi. Vendar ne vsake. Bralec sem sigurno dober (seveda od drugih). To so moja opažanja, morda tudi ne držijo.

Lp. DUSANN

Zastavica

Peter Rezman Perorez

Poslano:
23. 05. 2011 ob 18:46

Moj pogled, na kratko - je pa (seveda) čisto drugačen.
Jaz pa ne maram sodobnih rimanih pesmi.
Lepo zmontiranih pesmi, ki imajo že od daleč urejen ritem, običajno brez smisla za takt in pridejo ven tudi žalostne vsebine v poskočnicah in čez še rime - to mi že od daleč zažari kot rdeči semafor.
Pogosto krivično.

Sicer pa mi gredo rime v naprej na živce predvsem zaradi izkušenj, saj se za njimi običajno skrivajo obrtno kvalitetna besedila, ki jih vsi, ki imamo količkaj pesniške žilice, lahko naklepamo na kilometre.

Ključni problem se mi zato zdi, da tisti, ki pač ne spremljajo sodobne objavljene poezije (predvsem v revialnem tisku), potem mislijo, da si v resnici zaslužijo pozornost zaradi takšnih lepih pesmic. A gre v resnici le za obvladanja obrti.


Kar pa ne pomeni, da mi gre rima vedno in povsod na živce.
Še najbolj se mi zdi, da je po mojih kriterijih dobro rimo v teh klepetih najbolje pred časom označila sheeba, ko se je nekomu "opravičila", da se ji rima kar sama zgodi.
Če je bralec potem niti ne opazi, je to to.
In kdor to razume, razume.
Kdor pa ne, pa ne ne bo najbrž nikoli.

P.

p.s.
Tolk, da bo mal špetira... :))

Zastavica

DUSANN

Poslano:
23. 05. 2011 ob 21:27

Se mi zdi, da se danes preveč obremenjujemo s tehniko in tistim biti drugačen, čeprav družba zahteva uniformiranost tako v mišljenju, kot v obnašanju. Odstopanja se drago plačajo. Morda ravno zato rinemo v neko drugačnost, čeprav nam je ta že zdavnaj odvzeta. Saj to se pokaže samo, ni treba biti rinež, to imaš ali pa nimaš. Ne obstaja šola, ki bi te to naučila. Navsezadnje je vseeno ali je pesem rimana ali v prostem verzu. Ganejo me tudi pesmi v čisto preprosti rimi ( klišejski, če hočete), ki je napisana tako, da začutiš pesnika in mi je čisto vseeno ali je to in ali ne. Ko berem Cohena, vidim v vsaki pesmi njega, pa je spreminjal stile skozi življenje. Vsi veliki pesniki se čutijo v svojih pesmih. Pesem je projekcija pesnika. Čimbolj se mučiš, da bi bil drugačen, slabše je. Bodi to kar si: pameten, butelj, neodločnež, narcis, jebiveter, štorkljež ... Piši sto neumnosti, ena pa morda ne bo.


Lp. DUSANN

Zastavica

Peter Rezman Perorez

Poslano:
24. 05. 2011 ob 13:07

Vsakdo ki piše pesmi vstopi v poezijo, ko jih piše iz srca in s srcem.
Rima sama po sebi ni nič. Niti ne širi, niti ne oži.

Ta tema se mi zdi izrecno zanimiva zaradi tega, ker se na tej ločnici (srca) človek opredeli in ugotovi kaj je in kaj ni poezija.

Po svoje to velja tudi pri skrajnem primeru angažirane poezije - pri repu.
Polaganje rim še ni repanje, če nima soli in srca.

Zato meni rima ne pomeni nič
in je samo opozorilo za veliko verjetnost pesniškega blefa.

Rima je na očeh, a
Bistvo je očem nevidno.
Tako je govoril (mali) Zaratustra.
;)

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
24. 05. 2011 ob 14:47

Zato meni rima ne pomeni nič
in je samo opozorilo za veliko verjetnost pesniškega blefa.


No, zame je to predsodek, ki človeku oži doživetje nekega dela (v tem primeru poezije). Kdor se na poezijo "spozna" (hehe), itak kmalu vidi, ali gre za rimo, ki se cima, dokler je zima, vse tja do Rima, ali za rimo, ki ima tam svoj razlog, svoje mesto, oziroma se podreja vsebini oziroma ji služi ali jo celo dopolnjuje in nadgrajuje. Metati vse rimane pesmi v isti koš je nesmiselno, prav tako kot ne moremo v isto kristalno skledo položiti vseh pesmi v prostem verzu. Vsaka (ne)oblika nudi možnost blefa, ki jo bo blefer prepoznal in izkoristil. :)

Zastavica

DUSANN

Poslano:
25. 05. 2011 ob 00:12

Jaz še vedno mislim, kot pravi Perorez na koncu. Če ima pesem "nekaj tistega nevidnega" je lahko tudi rima cima. Vem pa, da pesniki, ki pišete bolj rimane zadeve uporablljate bolj kompleksne rime. Če pa je zadeva res neposrečena, se pa hitro opazi z malo rutine in prakse. Se mi zdi, da smo včasih malo preostri v sodbah in hočemo na vsako silo nekaj izvleči.

Lp. DUSANN

Zastavica

Peter Rezman Perorez

Poslano:
25. 05. 2011 ob 07:31

V bistvu se moram strinjati s predpostavko, da gre pri meni za predsodek/predsodke do sodobnih pesmih, ki so zložene v rime.
Je pa vprašanje, če je ta(kšen) predsodek slab?
Poleg tega je (žal) ta trditev postavljena na dveh vrsticah, iztrganih iz konteksta.
In še zdaleč nista bistvo mojega razmišljanja.

Sem si pa ogledal opus "Ace High" na našem portalu in se mi ga zdi smiselno obravnavati, ker avtor/avtorica očitno ni več aktiven/aktivna.
Zanima me, Kerstine, kateri dve pesmi ponujaš kot primera, ki sežeta mnogo dlje, kot prosti verz?

Zastavica

 1 2 > 

Komentiranje je zaprto!