Noč je zaudarjala
po zeleni muhi.
Tisti, ki se je pasla
na medenih solzah
izposojenih duš.

Kako z veseljem
jo je zažgal
prebodeno na buciki.
Skozi zadek, oprsje, glavo.
Iz principa ji je potem
s pozlačeno pinceto
iztrgal krilo.

Migljala je kot
mažoreta na ploščadi
patetičnih aplavzov.

Še mrežasti očesi
ji je prebodel
in ji počasi razstavil vid
na nepomembne koščke
črno belih spak.
Polomil ji je
tri pare členastih nog.
Samo zato,
ker mu ni dala spati.
Pa tako vitke so bile!

Gorela je in pela je pesem
z A strani svoje edine plošče.
Pa še ta je preskakovala
v razglašenem refrenu.

Ostudno je hlapela.
Kot eter v veter.
Kakor bi vdihoval
duše zaplinjenih,
je napol v smrtnem transu
opit izbočil oči pred vislicami
ukradenih občutkov.
Muha je zgorela.

In zjutraj je zadišalo
po akaciji.

jabolko