UTRUJEN SEM….

Oh, Mati!Utrujen sem.
Utrujen sem od dela dolgih let.
Žuljáve do krvi so moje roke,
s katerimi sem gáral,
da nahranil bi otroke…
…prezgodaj zapustili so ta svet!

Večer se bliža.
Sam ostajam, Mati.
Spomin zaide na nekdanje čase,
ko sem mislil le na delo,
skoraj nič pa nase.
Dušo in telo sem moral dati!

Zdaj pa žalostna je moja duša!
Umaknem se na klop med zidane oboke.
Téžko je življenje zdaj za mano,
prihaja čas, ko me pokrije ruša.
In solza kane na te moje trudne roke,
ko da zaceliti želi si mojo rano!

Prevare, laž, pohlep!
V življenju svojem nisem skusil sreče.
Vse troje je skovalo trd oklep
na srcu teh,
ki so nad mano dvigovali meče!
Čeprav so vedeli, da to je greh!

Zaprem oči.
Morda celo zadremam.
Zagledam ljubo ženo in otroke,
spet so z mano, spet jih vse objemam!
In vidim dolgo pot po biserni svetlobi,
na koncu nje pa čakajo me Tvoje roke.

O, Mati!
Objemi me…je že malo bolje,
nehalo me je vse boleti.
Srečen sem, spet s svojimi obkrožen,
moral sem samo v Tvoje se oči zazreti!
Vse húdo je minilo…
…res je bolje!
[/center][center][/center][/font]

ferjan