[color=#D38F2C][b][size=16][b][/b]
Zaprta v kletko ...
ptička sedi...
solzice toči ...
nič ne naredi...
Krila prelepa ki žarijo
ne morejo poleteti...
ne morejo živeti...
le kdo neumen si zmislil je...
da kletka za ptičice je...
da kletka življenje jim vzame...
v naravi prostrani...
v gorah prelepih...
kjer tečejo bistre vode...
Rada gleda v svet lep in prostran...
išče nasvet...
za vsakdan...
Kako krila osvoboditi...
pa nikogar prizadeti....
pa včasih v deželo ...
o kateri sanjamo poleteti...
med prijatelji prelep čas preživeti...
uh to je težko....
ko je toliko ovir....
toliko poti...
tolik strahov...
ki so v nas in jih
moramo sprejeti...
pa še vseen ključka kletke ne najdemo...
ne moremo poleteti....
le zakaj ne moremo poleteti...
zakaj nas vedno nekdo hoče streti...
zakaj nas vedno nekdo....
gleda od strani...
in nam noče ključka dati....
za pot v svobodo...
še dobro da ta ptičica zna...
v sanjah poleteti...
ker drugače ne bi več želela živeti...
verjetno ta ki ključek ima
v naših solzicah....
srca....
uživa in svojo zablodo ima...
a solzica se iskri...
in v vsaki solzici...
ujete ptičice ljubezen
do prijateljev živi...
čeravno ......
ne more do njih poleteti...
v srcu jih nosi do konca svojih dni...
kot zaklad neminljivih lepot....
ki jih ne vidijo navadne oči....
ki jih vidi le srce....in prijatelji
ujete ptičice..... [/color][/b][/size]