MORJE
Narava je tkala, sedaj se ji čudi,
tej modri preprogi, razliti brez kraja,
ki s svojo lepoto vsa bitja osvaja.
Lep sivi galeb mu zvestobo ponudi.
Vse niti z gora tesno k sebi privije,
s šumenjem valov pesem vetra se spaja,
gorijo mu lica v razkošju sijaja,
saj sonce v njem in nad njim žarke razlije.
V nočeh pa, ko sivi galebi kričijo,
več tisoč luči se prižiga ubrano,
popotnikom mnogim smeri osvetlijo.
Ko se mu približaš, zaslišiš poznano
valov, vetra glasbo, morjá melodijo.
Naravi samó jo zapeti je dano.
Lidija Brezavšček - kočijaž