Pod žalostno vrbo sva se dobila,
pri mrzlem studencu se prvič ljubila.

So krive te črne ciganske oči,
da pobegnem vsake poletne noči.

Iz graščine ne morem nikakor uiti,
kralja zares nimam moči zapustiti.

Ti pa me vabiš moj ljubi nomad,
ti obljubljaš da imaš zares me rad.

Cvetje mi trosiš, me božaš s poljubi,
zlatnikov mi nosiš, vse mi obljubiš.

Mi mešaš glavo s črnim jagodnim vinom,
s prsti dotikaš se, kakor metulj prhuta s krilom.

Grizeš z mene dotikov njegovih ,
greješ me v postelji v zelenih logih.

V rosi umivaš svoje oči,
po lisičjih poteh mi puščaš sledi.

Slovesa najinega res nikoli ne bi preživela,
pobegnila s teboj bi v hád, kakor pa z njim živela.

roja