Sofija, čisto sem zbegana
kaj je resnica in kaj laž
kaj je nasmešek in kaj le hinavska grimasa, ki prebada obraz
ali veš, Sofija, povej mi, prosim
sem le deklica z vprašanjem
elektrika, ki prenaša ekskluzivno opravljeno delo
ko odgovarjam dolžini časa in izmerjeni energiji na pokvarjenem števcu
se nepismeni oddaljuje, ker ne razume tesno spetih gumbov na črnem plašču
v igri nedolžnosti sem prijela starko za roko in jo popeljala do razmajane klopi
sedli sva in se začeli pogovarjati o glagolih, ki se končajo na črko i
ljubiti
meriti
iskati
drobiti
premazati
pljuvati
krik mi zamrzne na ustnicah
mežikam, ko skušam razjasniti vzgib samomora
je mogoče prepozno, da pod vso umazanijo zagledam človeški premaz
ki mu je mar
ki se ne spreneveda
ki ob ponedeljkih in sredah in petkih igra na saksofon in se ne boji iskrenega pogleda
oblečena v razpotegnjeno majico in baggy jeans odhitim
da poleg svojih knjig postavim ponev in lonček z vodo
jajca, moko, mleko, rman, sir, da ne sprožim prepir
gospod Eliot mi je pri kosilu rekel, naj se ne sekiram
in ko sem ravno prinašala košček pečenega krompirja v svoja usta
mi je pripovedoval o koloradskih hroščih in o odvečnih črkah na potiskanem papirju
zadovoljen je bil
zelo
posrečilo se mu je, ne vem kaj
ampak odprl je svoje rjave oči in mi zapel
spredaj malo, zadaj več, odvečne črke vržeš preč
smejala sem se, kaj sem pa mogla
vsaj pozabila sem malo na kontrabas in hudobne škrate
in kako sem včeraj pod posteljo iskala nove rdeče copate
saj veš, Sofija, kako je, ko sem brez nadzora
ko topotam po tleh, zibam z glavo
in pojem en in isti refren brez premora
obrnem se k publiki
odrska luč me zaslepi
in sprašujem se
si ti res ti

sheeba