V večeru motnem tla predira zvok.
Predelane strasti v sopari spe,
v kotanjo ledno se prihuli krik,
grmeča prst predira svoj obok.
Poslednji gib svetlobe v noč zamre;
oči nemočno zmrznejo v odmik.

Tedaj približaš se iz ritma zla.
Zašiješ grlo, usta. Marmorna.

Kamnit in hrapav gloda verzov strok
v podkožje mehko, v kapilarni splet.
Ostajaš mrtev, nerojen otrok.
Nedokončana, kdo te kliče spet,
da jaz ostajam v vmesju praznih rok?
Ti me prestavljaš v tihi, nični svet.

Lidija Brezavšček - kočijaž