Sedim v senci
in gledam,
kaj nastaja
pod tvojimi rokami.

Skiciraš kočo,
ki stoji v osrčju
gora.

Delaš obrise
in v vsakem je
košček srca.

Ko slikaš
to gorsko idilo,
kjer trgal si
cvetje za čaj,
gotovo srce
zadrhti.

Morda bi le
rad šel nazaj?

Nazaj tja
na pastirske
poti,
kjer si bil več
kot doma.

Nazaj tja
med ljudi,
ki so radi
s tabo bili.

Kdo ve,
kdaj se boš vrnil?

Morda boš le
solzo utrnil
in pozabil
pastirke poti.

levinja