Zima prekleta
Padam v delirij nekega časa,
okornih se prstov držim za spomin,
dokler me praznina v molk ne povije,
preplavi srce in obsede me z njim.
Omagani um bo ožel moje misli,
pripravil še zadnjo gostijo ti rim,
kar danes več nisva - tebi zapuščam,
moj svet bo zdaj tih in opran bolečin.
Ti pa naplavljaj steklene poljube,
v sončeva tla vseh izposojenih zim,
staraš se z mojim prividom v mislih,
v očeh ti ostajam, pod vekami spim.
okornih se prstov držim za spomin,
dokler me praznina v molk ne povije,
preplavi srce in obsede me z njim.
Omagani um bo ožel moje misli,
pripravil še zadnjo gostijo ti rim,
kar danes več nisva - tebi zapuščam,
moj svet bo zdaj tih in opran bolečin.
Ti pa naplavljaj steklene poljube,
v sončeva tla vseh izposojenih zim,
staraš se z mojim prividom v mislih,
v očeh ti ostajam, pod vekami spim.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nuška Golobič Malena
- 05. 01. 2010 ob 20:55
- Prebrano 2059 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1281
- Število ocen: 42
