Ko vladali so kralji in cesarji,

bila je kruta borba za življenje.

Množice zazrte so bile v večnost,

v pričakovanju lepega v raju.

V Königsbergu vedno ob polosmih

sprehajal se je Kant,  razmišljal

o človeku ter lepoti na tem svetu,

o vesti v njem in večnosti na nebu.

Danes znanost išče kje sidrišče je zavesti.

Je to v možganih? Ne! Morda je v srcu?

A Kant gotovo bi opazil izgubljenega človeka,

brez skupnega sidrišča, ker vest izginja v zavesti.

Moderni časi so prinesli novega človeka.

Kraljuje mu denar in vest ni zaželena.

Zavest oklepa se kot jopič neprebojni

okoli ega, ki brezvestno cepeta, da je edini.

Nada