Neizrečena misel v odmevu,

Z upanjem odganjam sanje,

odrivam množico dogodkov,

kot da čas sploh ne obstaja.

Nekje tam v preteklosti

me nekdo skuša priklicati,

skozi odprte oči

mi polzijo megleni spomini.

Čutim, kot da spim v sebi,

vtiskujem misli v verze

in nikoli ne doumem,

da vse ostaja večno

v tem, kar napišem.

Priznam: nočem se spremeniti,

a glas v meni s tihim očitkom pravi -

piši in  spoznal boš

vzvišeno ljubezen.

Žiga Lev