Na vogalu naše hiše
vrtnica cveti,
tiho raste, vedno više,
prav do okna mi dehti.

Prve popke je pognala
zgodaj, že v maju,
meni lep razgled je dala,
ko sedim ob čaju.

Gledam jo in občudujem;
ah, kako je mila!
Pijem čaj in premišljujem,
taka je, kot vila!

Pa ji rečem: »Le pokaži,
kaj se v listju skriva?«
»To je trnje, ki me straži,
da sem manj ranljiva.«

Zdaj jo le še tiho gledam,
opazujem cvetje.
Ko ob čaju z njo posedam,
meni je zavetje.

Katarina Ambrož