Ne vidim luči na obzorju
in moja duša v noči trpi;
tako na razburkanem morju,
sprašujem Gospoda, če spi.

Gospod pa se nič ne oglaša,
je tiho, kot da Ga ni...
Veter me v temo odnaša
in mene to strašno skrbi.

Sama, na sredi viharja,
ko strah mi razsodnost slepi,
še enkrat pokličem Brodarja,
morda pa vseeno ne spi?

»Verujem, da tukaj si z mano,«
Mu rečem, ko zmanjka moči.
»Verujem, da ni vse končano,
da dal mi boš sidro sredi noči.«

Tedaj Ga zagledam, ko vstane;
ukaže viharju; ta se umiri.
Ko veter v trenutku obstane,
se moje srce pomiri.

Nikoli se več ne sprašujem,
če On je sploh z mano, če spi.
Zdaj vem, da je tu in le plujem;
vihar me nič več ne skrbi.

Katarina Ambrož