Nenaden pok, trk sredi zelenja,
blisk barve, ki safirno žari,
po vejah šine slutnja razodetja,
ko bosa noga ob tleh vzdrhti.

Dih njen hiti, komaj slišen šepet,
težko blago k prsim stiska v strahu,
zlat obroč stiska ji skelet,
kjer bela koža se razkrije v zamahu.

Temna modrina v vetru valovi,
srebrna luč nenadoma zasveti,
med sencami tihih dreves beži,
plašna lepota, ki hipno zbledi.

Bežala je – spomin še vztraja v noč,
preden vse vzame tema in njeno moč.

Tomaž Jevšenak