Konec koncev se bo izšlo
smukniti skozi šivankino uho.
Če trebuh potegnem malo vase,
sem lahko prav ponosen nase.

Preoblečem se v frišne gate,

v ušesa si natlačim nekaj vate,
da me vseskozi kaj ne moti
in da sveto ne sledim svoji zmoti.

Nekaj klinska lestev je dovolj,
da ozrem se preko polj,
ki preoral sem jih v tlačanskih letih,
kar korakov pregazil v visokih zametih.

Hej Seča! Od nekdaj iščeš gnezda,
tistih, ki se jim gabi mezda.
Iščeš osamelce štrleče iznad ravnin
in redke oaze med prostranstvi sipin.

Moje Srce je kot bazilika v pestu,
kakor kvas v dobro pregnetem testu.
Ko hudič me vzame v zebri čez cesto,
v tvoji vitrini mi prpada častno mesto.

Ker če kaj, je Srčnost moja odlika,
pred njo se skrijeta bonton in olika.
Človeka se meri po njegovi Veličini-
po stisku roke, ali kačji slini.

Zatorej prisedi Sreča, na istem sva bregu,
je konec iskanja in konec je begu.
V stičišču najinega pogleda
zažubori obilje in presahne beda.

Hovk