Strah me je iti tam mimo,
kjer tvoja je lučka gorela.
Zdaj čutim v sebi le zimo;
saj luč me ne bo več ogrela.

Strah me je misliti nate;
ker misli preveč zabolijo.
Vse to so šrapneli granate,
ki s smrtjo od znotraj grozijo.

Strah me je tega, kar nosim.
ker vse je neznosna prtljaga.
O Bog, le koga naj prosim,
naj mi vsaj malo pomaga?!

Strah me je vsega. Življenja.
Samote in niča. Praznine.
Bojim se celo hrepenenja;
tolaži me le, da vse mine.

Katarina Ambrož