Ko mandljevec zacveti
vstopim v ekstazo jutra
na tisoče cvetov trga misli neba
v stari krošnji
vsaka veja postane mlada plesalka
ki v kopreni trepeta drhti in pleše
zaplešem tudi sama
se izgubim
med belo in roza svetlobo
ki se zdi živa
in očesu neulovljiva
tišina diha zame
a veter postane šepet
ostani
opazuj
drhti z menoj
in na dlani položi
hvaležnost
in sem
opita od vonja
popolnoma razlita
med svetlobo in senco
med dihom in stoletno prisotnostjo
in ničesar ni več
kar bi moralo biti drugače
se globoko dotakne. Hvala, Branka *-*objem,Fi
Lep zaključek, dobra.
... in ničesar ni več
kar bi moralo biti drugače.
P.s.
Škratek v 3. verzu–častljive
Lp, Caki
Fi in Caki, hvala da sta se ustavila.
Škratka ni več.
Lpb
Tudi mene je navdušila, le hrvaško besedo titra (ki pomeni drhti, lahko tudi trepeta?) bi spremenila ali izpustila,
lp, Ana
Morda bi še premislila o naslovu: mogoče bi bil dovolj le prvi del; Ko mandljevec zacveti?
Lp, Ana
A veš, da je mene tudi naslov motil.
Hvala, brišem nepotrebno.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 13. 02. 2026 ob 09:29
- Prebrano 293 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 143.94