Hasankeyf

pod veke se zasidra

ščebet tisočerih lastovk

v poletavanjih

od kamnitih obokov

do počasne reke

in nazaj, čez

valove divjega žita,

rdeče poškropljenih

s cvetovi maka

kot tiste skoraj

šepetave besede,

ki se trgajo in uhajajo

iz prijema spomina -

nekih drugih podob,

ob robovih rahlo zažganih

od poljubov zaspanega časa-

po sredi nežno razpokanih

od hudomušnih prerekanj

z bogom.

fionapanmor