
Prsti drsijo neslišno
po robovih starih slik,
na kupe spominov
skrivajo kartonaste škatle
v njih
črnobele podobe,
nasmejani obrazi,
ki
strmijo nekam daleč,
daleč nazaj,
v drugačen svet,
tako drugačen od današnjega,
tako poln radosti,
pristnih stiskov rok,
nezaigrainh nasmehov,
gromkega smeha,
ki je bil priča sreči.
Spomin odnaša
črnobele podobe,
ki
bledijo v naglici
površnega sveta.
Zelo lepa pesem. Me je spomnila na nostalgično lepoto starih fotografij, še od pradedkov in prababic in očeta in strica, ko sta bila še mulčka, ki sem jih zadnjič gledala z mamo.
Res zdi se, da so bila v starih časih tudi čustva bolj pristna, ljudje pa bolj povezani.
Ena tvojih boljših pesmi. Bravo! :)
Kamena Strela, najlepša hvala za komentar, si mi polepšala dan :)
Lp
Večkrat je treba pogledati nazaj, izbrskati spomine ... lepo se sliši to sporočilo v pesmi!
Predlagam, da s pesmih izogibaš nenaravni govorici in ponavljanju besed.
Prsti drsijo neslišno
drsijo po robovih starih slik,
v drugačen svet,
tako drugačen od današnjega sveta,
ki je bil priča bil je sreči.
Daleč nazaj Spomin odnaša
črnobele podobe,
ki
bledijo v naglici
površnega sveta.
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Anabea
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!