Veter pozna njegovo ime
V velikem mestu ki ga vsako jutro preskoči
Tja na robu kjer asfalt ne sanja
Spi mož z obrazom polnim cest
Klop si deli z golobi
Otrokom sonca pa pripoveduje zgodbe
O morju ki ga še čaka
In o domu ki ga bo nekoč ponovno našel
Pove jim da ga samo še veter kliče po imenu
In jim pokaže kopico pisanih gumbov
Ki so preživeli več plaščev kot jih je sam
Ko mu nekdo stisne kovanec
Ko se mu nekdo nasmehne
Se mesto za trenutek odpre
Pri srcu me stisne,
ko pomislim, da je v tem mrazu zunaj
vse preveč obrazov polnih cest.
Lepo te pozdravljam, Branka!
M
Vem, Marija in hvala tudi za to čutenje.
Lepo bodi.
Všeč mi je, le zdajšnji zadnji verz (a svet se sebi opraviči) se mi zdi odveč. Morda bi bilo dobro razmisliti tudi o naslovu pesmi ... kaj meniš?
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 13. 01. 2026 ob 08:34
- Prebrano 396 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 151.7