
Ko odprem oči, zbežijo sanje.
Svetloba dneva razprši privide.
Nočne slike, barve, labirinti
izpuhtijo kot oblaki v vetru.
Moje sanje so zmešnjava lepa;
vse je daleč, a v trenutku blizu;
kadar si močno želim dotika
gazim po nevidnem snegu.
Uspela sem se dotakniti
tvojih rok, vratu, ramena,
objel si me, vzneseno rekel:
”V sanjah bova vedno skupaj!”
Krasno!
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Nada
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!