Molitev
Kdo bi v očeh ljudi znal prižgati več luči
Da bi končno lahko videli drug drugega
Da dež ne bi iz neke jeze padal
In da upanje ne bi bilo privilegij
Zemljo ti ki semena sprejemaš brez vprašanj
Prosim nauči nas kako ponovno ljubiti
Vodo nauči nas kako čakati
Tiho vztrajno in brez obljub
Kako objemati kamenje in rane
In iz njih delati novi up
Veter nauči nas kako odpuščati
Enostavno in brez sledi
In kako odpihniti vse te skrbi
Sonce nauči nas kako ostati toplel
Takrat ko premrazi nas od tega sveta
In človek nauči se ne biti kot sodba
Ampak kot dom ki ljubi brez vprašanj
Tako kot zemlja voda veter in sonce
Amen!
Krasna, da da, zemlja, voda, veter, sonce
... ti imajo še spomin, le človekov je okrnjen.
Hvala za molitev, Branka.
Objem, Marija
Super idejo si mi dala. Naslov bom spremenila v molitev.
Hvala, Marija. Vračam objem.
Lepo bodi.
("Vodo-voda, zemljo-zemlja")
Narava nas uči molče, a vidno, slišno in učinkovito,
le mi, vase zagledani ljudeki, misleč, da smo oh in
sploh, se bahamo s pametjo, ki je očitno majhna.
Ni kaj, le stiske in napake nas ženejo naprej,
tako pač je...Na srečo srce bije nenehno...
Ja, ta naša superiornost meji na patologiji.
Svit, hvala za lep komentar.
Objem.
Branka,
pesem kot molitev - lepo si napisala.
Lep pozdrav, Dejan
Dobra, zmoti pa brez potrebe zaznamovan besedni red na nekaj mestih.
LP, mcv
Tolminka, Bejan Bosil, modri cvet hvala vam.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 06. 01. 2026 ob 07:28
- Prebrano 271 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 129.75