V gozdni mah

mehak, baržunasto

zelen se pogrezam.

Psilocibinke pozibavajo

svoje neonske klobučke.

Premika jih rumeno črn

svetleč, mišičast močerad

medtem ko leze po podrasti.

S konicami prstov utrgam

5 gobnih klobučkov in jih

z užitkom počasi raztapljam

na hrapavem, roza jeziku.

Svet se čisto počasi razpoči

v mavrično mrežo prepletenih

vej, korenin in šelestečega listja.

Vse utripa in brni. Micelij se začne

vraščati v moja tkiva. Postanem 

eno z gozdom. Slišim magično 

pesem dreves.

Pojejo o mogočnem

jelenu in nežni košuti z rosnimi očmi,

kako lepo se je v meglicah jutra

rojevala njuna ljubezen; slišim drevesa 

mrmrati o volčjih mladičih, ki so z

mehkimi tačkami praskali lubje,

čutim lomastenje medveda in vidim

kako je v opoldanskem soncu

našel panj divjih čebel in se 

sladkal s satovjem.

Veter nosi

zvezdni prah v moje nosnice

Žgečka me po dlačicah.

Diši po vesolju. Diši po gozdu.

Iz žepa vzamem oreh in ga

ponudim veverici čopki.

Skoči na mojo dlan, voha 

s srčkanim smrčkom in me 

opazuje z budnimi očesci.

Gloda oreh. Moja avra se razširi

čez krošnje. Sokol selec na orehu,

sova uharica v macesnu in 

rdečerepi orel se hkrati začnejo

oglašati: sokol kihajoče, piskajoč,

prediren klic, sova skovika, zamolklo

huka, orel spusti več strašnih, predirljivih

krikov.

Ptice ujede istočasno razširijo krila

in me z neslišnim hitrim manevrom pograbijo

s kremplji za rokave vilinskega plašča; orel

me z ukrivljenim kljunom prime za

čvrsto pleteno kito.

Dvignejo me od tal in me začnejo nositi

po spiralni poti skozi listje, oblake, 

čez hribe, čez zasnežene vrhove,

v stanjšano atmosfero, na mejo

med tem svetom in kozmosom.

Na kot črnilo temnem ozadju

letimo mimo zvezd, planetov, žarečih

sonc in zvezdnih meglic. Galaksijam naproti.

Vse se spiralno vrti in vrača samo vase.

Bleščava angelskih bitij me zaslepi.

Lebdim. Zasidram se v Mačjem očesu.

Kamena Strela