
Tako kot že neštetokrat
Jutro zadiši po kavi
Usedeta za mizo
Vsak za svoj stol
Brez vonja sta
On z zvišanim tlakom
Ona pa z znižanim tonom
Potopljena v tišino
Ki je po dolgih letih skupnega življenja
Edina ki še govori
Po nekem čudežu so se v njej ohranili
Nekateri deli pesnika
Daj pomagaj mi tisto noč
V kateri si mi šepetal da sem vsa tvoja
Dvigniti postaviti na noge
In jo vrniti nazaj k zvezdam
Vrne se k luknji
Ki jo ji je zadnjič podaril
In jo drgne do visokega sijaja
Kot rojstno zapestnico proti urokom
A del pesnika ponovno zateži
Daj pomagaj mi vsaj še eno noč
Pa tudi če zadnjo
Dvigniti jo postaviti na noge
Sprehoditi do ribnika
In jo posesti med cvetoče lokvanje
Za kosilo bom skuhala tisto tvoje karkoli
No, našel sem v košku nekaj drobnega krompirja,
v pečici spečen z lupino in
z mojo vloženo papriko,
posoljen, je bil zajtrk
kul.
Čestitke za Pesem.
Super, Svit.
Tisto karkoli mi je vedno šli na živce.
Lepo bodi.
Branka,
dober tek, jaz ravnokar kuham telečje zrezke v omaki.
Lep pozdrav, Dejan
Dober tek, Dejan.
To bo pa orang kosilo, naj ti tekne.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!