pride čas,

ko onemim,

brez kazni

in brez sodbe

ubijam sanje ponižanja,

tesnobe, otopelosti -

vse to bo jutri

tako ali tako pozabljeno.

soba postaja zadušljiva,

kljubuje navdihu,

vnaša nemir,

oči se samo čudijo čudežu

in skozi okno gledajo,

kako ledena tišina dremlje

v izmučeni duši.

dobroto skrivim v neumnost,

žal mi je nekaterih ljudi,

spominjam se le izginule miline,

topline, ki je nekoč bila.

napolni me, pravim,

s čarobno življensko srečo -

resnično, izmišljeno, izsanjano -

misli so katastrofične,

neuresničene, a vendar doživete,

z žarom neustavljive

in žarčijo ljubezen,

ki se ne izžari.

napačne so naklonjenosti,

napačne so strasti,

a vendar moje.

odrivam se v prihodnost

in včasih storim greh,

ki mi greje dušo,

z drobnimi stvarmi,

ki so mi nekoč pomenile veliko,

da še lahko naprej živim -

da nežno privijam v svojo dušo

razlog za srečo

iz temne preteklosti.

Žiga Lev