Gledala sem samo sebe. Svoje koščke. Nisem jih prepoznala. Nisem se prepoznala. Nisem vedela, kam gre kateri košček. Niti roba nisem znala sestaviti. Kaj šele notranjosti. Čedalje bolj in pogosteje se mi je dozdevalo, da bo notranjost najtežje sestaviti, saj so bili vsi koščki sivi, dolgočasni, prazni, votli. Ampak … Tudi rob je bil spremenljiv, izmuzljiv, premičen, vedno drugačen. Duša je čepela nekje v kotu, utrujena, poražena, osramočena. Ni zmogla več gledati tega kupa pepela, majčkenega, neznatnega, nepomembnega. Ulegla se je, se zvila v klopčič in zaspala.

nezavilhelm