Bojim se medvedov.
In vendar hodim v gozd.
Kdo drug bi zalival novo življenje s solzami?

Sadim drevo.
Zemlja me ne mara,
pa me sprejme, ko zmrzne moj dih.

V krošnji sedi bog z blatnimi čevlji.
Nihče ga ne prepozna.
Včasih mu prinesem jabolko,
on ga poje in reče: še eno drevo, prosim.

Bojim se medvedov.
A božam njihovo kožo,
mehko kot kruh.
Slišim, kako mi srce hodi po mahu,
kot otrok, ki se boji lastne pesmi.

Sedim v senci novega drevesa.
To drevo sem jaz.
Ta jaz sem seme, ki ga zalivam s tišino.
V gozdu sem čista laž,
in ravno zato – resnica.

Tomaž Jevšenak