Ko pesnik še diha, ga komaj kdo sliši,
besede padajo v veter in kot tragični lik,
obiskuje gostilne kjer molčijo njegovi zapisi,
a v mrtvašnici počasi raste mu spomenik.

Ko pesnik še hodi po blatnih ulicah,
ga pozdravi le pes, ki ne sodi glasov,
a njemu podobni v marmornatih kletkah,
jim ljudstvo prižiga na tisoče sveč in slov.

Ko pa pesnik dokončno obnemi,
ko njegova duša ta svet zapusti,
nenadoma se ga spominjajo, vsi,
kako je bil dober, kako je bil "naš",
kako trpel je za domovino, jezik in kruh;
sedaj slovenec, ti ga dobro poznaš,
in praviš da pisal je iz srca, ne iz puh.

In sedaj, ko ga več ni, ga učijo celo v šolah,
vsi znajo na pamet njegovo bridkost,
a kdo bi mu kruha dal v tistih letih golih,
ko pisal je resnico, ko za njo dal je mladost?

Slovenci, ljubi narod, deloven in tih,
zakaj domoljubno srce nam cveti v prah?
Zakaj raje objemamo mrtve otrplih
rok, kakor pa žive, ki še hlastajo zrak?

Dejan Živko