Živahna, polna življenja,

si se veselila sveta,

vse kar si imela, delila,

v veselje si bližnjim bila.

Ljubezen te je vodila,

bila zate največji je dar,

delo nadvse si cenila,

za zabavo bilo ti ni mar.

Nenadoma so se obzorja

tvoja prostrana zakrila,

pogled se je tebi zasenčil,

je rutina vsakdanja minila.

Bolezen se je prikradla,

v očeh ti ugasnil je žar,

porušilo se je življenje,

kot si mislila nisi nikdar.

Svet zate postal je drugačen,

kakšen, veš samo ti,

ujeta med štirimi stenami,

upanje v tebi kopni.

Lučka na koncu tunela,

zdaj le še medlo sveti,

tiho že v sebi objemaš,

večno, ki onstran gori.

tolminka