Kaj ljudje vse znamo!

Koliko izumov in napredka 

sami sebi le priznamo.

Smo ponosni na to zmedo,

pljuvamo si v lastno skledo.

V našem umu

vse mogoče misli,

ki razglabljajo o smislu.

Se kopičijo smeti, navlaka

iz otroštva in mladosti

vsa prepričanja, ki niso naša,

a so se nekako zataknila,

bivanje nam o(b)težila.

So izgovori za vse napake smešni.

Je usoda, bog in božja volja, 

tujci, vsi sosedje in družina,

svet, ki nas obdaja

in narava kruta. 

Vse kar ni razumno,

vse kar se po naše ne izide,

si kreiramo po svoje.

Ne zanima nas okolje, drugega trpljenje,

le da vse je bolje, lažje, več in dražje.

Ali pa prepričani smo v žrtvovanje 

in v nebesih povračilo. 

Kaj pa tisto čudo tam pod prsnico, ki bije?

Ali še kdo sliši, čuti?

Ali še zaznavamo to jedro?

Še obstaja med ljudmi vezivo?

olgasem