Na kotičkih tvojih ustnic
so gubice poplesavale
v smehu vrveža glasne poletne noči.

V tvojih očeh
sva se zagledali v črnih ranah
neskončnih noči, ko dnevi molčijo
in ko mlečna stekla pokrivajo okna v svet.

Proti jutru si odšla
z gibkim in težkim korakom.
Šla si hitro, dovolj hitro, da se solze posušijo še v očeh.

Po desetih letih se še vedno sprašujem,
kaj sem napisala v tistem pismu,
ki sem ga v poletni noči
pustila pri tebi.

Še danes,
ko v predirni svetlobi odtenka neizrečenega
zopet tvoj molk reže v odločnosti
se sprašujem,
kaj sem
v pismu napisala,
da tudi zdaj
molčiva bolj kot prej.

Evelyn