
Zbiram trenutke v dogajanje,
čutim, kako mi teče čas,
brez teh ničesar ni,
tudi tistega ne, kar stoji.
Nizam črke v besede, stavke,
tone v melodije,
iz grla čez ovire v glas
vrtinčijo, zatikajo se zbirke iz nas.
Časa sem tok v
predvidljivi strugi z
bregovi sprememb.
Mislim, da to pomeni dejstvo, da smo to, kar smo - skozi čas: iz preteklosti v prihodnost.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Marsko-Marjan Škoda
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!