Pomlad se izteka,

a še vedno smo tu.

Razmišljam o vsem,

kar lahko bi se spremenilo 

do naslednjič, ko rože spet cvetijo.

Ob koncih se vsi ti strahovi prebudijo

in čakam na nekaj, kar bi me prizemljilo.

Razmišljam o vsem,

kako naj služim temu svetu,

da včasih tišje je treba ljubiti človeka.

Včasih predanost ni sveta,

včasih v smehu se nekaj obeta,

in tako bom čakala do naslednjega cveta.

šalca kave