Veter ob stari vrbi zavija,
samotna je hiša, ji okna zapira,
ko stara je trta na bregu zorela,
v Vrbi slovenski Prešernu zapela.

Je ljubil otroke, je ljubil sonete,
je fige raznašal, jim nosil veselje,
srce preveliko za tega možaka,
bila doktor fig njegova balada.

Sonetni venec posvečen je lepi,
Juliji zlati, v hladu skrivnostu,
ljubezen mu lomila, tresla kolena,
čeprav ji srca nikoli ni vnela.

Bili so tu dnevi samote in groze,
ko šalčka zatrla vse nove solze,
ko svet cenil ni umetniške roke,
v trpljenju vina je pisal pokoje.

Boleča ta duša zrastla v morje,
v tisočerih lučeh bolezni, ponorje,
Krst ob Savici izklesal z usodo,
vlekel verigo z Matijo na goro.

Zdravljico zapisal v zadnjih je letih,
ob bitki z mladim življenjem ujetih,
zavrnili, grajali, so jo povsod,
ob smrti ni vedel, da znan bo gospod.

Minila so leta, oddaljene smrti,
drevesa zamenjalo listje na trti,
v Kranju zapela je znana popevka,
ki danes ji pravimo narodna himna.

Lana