ni šepal.
ne zares.
bolj je nekako vlekel
svoje dostojanstvo za sabo
kot star čevelj
z razbitim podplatom.

»čas je za palico,« si je rekel,
kot da je meč,
kot da pride s
člansko kartico za
Ligo Modrih Starih Prdcev.

hotel je mahagonij,
nekaj, s čimer bi Churchill mahal
nad vojno,
ne pa aluminijaste krame
iz JYSKa, ki škriplje
kot podgana pri maši.

»stil šteje,« mi je rekel,
s trebuhom kot razcapan kavč
in hlačami, ki niso videle
pralnega stroja
od zadnje finančne krize.

resnica je,
da ni potreboval palice.
potreboval je izgovor
da se upočasni,
ne da bi kdo opazil.

palica pravi:
»preživel sem stvari, ki jih še zgooglati ne znaš.«
palica pravi:
»nisem star, sem kot letni čas.«
palica pravi:
»spizdi, mulc, videl sem Boga,
in dolguje mi denar.«

in jo je kupil.
89.95 evrov plus davek.
izrezljana, kot da skriva skrivnosti.
naslonil se je nanjo,
kot da mu bo prišepnila
kaj pametnega
o življenju,
ženah
ali pravilnem odmerku ibuprofena.

ampak vse, kar je rekla,
je bilo
tap … tap … tap …
kot počasen aplavz
časa,
ki se mu je posmehoval
z vsakim prekletim korakom.

in se je nasmehnil,
tisti samozadovoljni,
poraženi nasmeh
ki si ga zaslužiš
šele, ko dojameš,
da ne ostajaš mlad dostojanstveno –
ampak samo
propadaš
malce počasneje
kot si pričakoval.

Hors