Koliko gneva natrosim po tvojih poteh?

Koliko ti prepustim neumnih zakajev?

Koliko stopinj še po tvojih brveh? 

Preden me rešiš novodobnih zmajev!

Kot smet sem, ki jo veter nosi čez tvoje brežine,

kot črn oblak, ki se dvigne iz temne globine.

Nevihta nad mano me skoraj zagrne,

ko tvoja lepota me končno spreobrne.

Pomladni dež iz mene spira vse grehe,

ne iščem več rešitve, ne utehe.

Padajo iz mene vsa bremena, problemi,

božajo razgledi, ki razsvetlijo me v temi. 

Sprašujem se – je na svetu še kdo, ki čuti tako?

je še kdo, ki ima za tvoje zlato odprto oko?

Čeprav duše zelene ne bom prodal,

bi vam ljubezni te – rokó rad podal.

Rok Leš