
Ko bom umrl,
bo Bog sedel na robu tišine
in me gledal skozi čas.
Ne bo vprašal,
koliko dni sem preživel,
ampak koliko sem jih res živel.
Ne bo iskal seznamov,
ne bo brskal po mojih zmagah,
le čakal bo, da mu povem,
kje sem pustil svoje srce.
Vprašal bo:
Si ljubil koga,
ki ni imel nič?
Si koga objel,
ko je bil sam?
Kje si pustil luč,
ko se je stemnilo?
In če bom molčal,
bo le prikimal,
ker odgovor že pozna.
Nato bo rekel:
Pojdi. Veš, kam moraš.
Vprašal bo, koliko dni sem res živel in kje sem pustil svoje srce ...
Lepa.
V nas se izprazni čas, ostane le v druge posejan naš čas. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!