dež
vrane kličejo dež
dež umiva mesec
obraz bolečine
kaj si prinesel s seboj
šepetajo zvezde
smisel obstoja je tvoj smisel
naj te objamem
močneje
drobim se kot prah pustinje
cvetje puščavske rože
mnogo let čaka
a v meni časa ni
potem
kdaj pade dež
sprašujejo njene oči
zazrem se v nebo
gora se z zemljo zravna
danes
ničesar drugega si ne želim
Tužno i kod mene kiša, a raspoloženje sivo.
Lp, Katica
pozdrav, Katica. oni dan sem opazil neko žalostno dekle. vedno se lahko zmotiš, če misliš, da si prebral njeno željo, zato sem pustil stvari bolj odprte.
lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: miko
- 16. 03. 2025 ob 02:58
- Prebrano 225 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 135.57