V sivino dneva me zbudi tiho godrnanje
drobnega bitja,

ki je še ne dolgo nazaj bilo pod mojim srcem.
Začnem dan s hranjenjem,

nakar se zbudi malo večje bitje in mi skoči v objem.

V kuhinji je nered,
po oknu trkajo dežne kaplje.
Nahranim še malo večje bitje.
Vase zlijem proteinski napitek,

da me drži pokonci.
Na telefonskem klicu preživljam jutra z žensko, mamo,

ki mi daje spremljavo življenju.

Lahko bi rekla,
da sta ti dve bitij moj bit,
moj utrip srca.
Razvlečena in utrujena a nikoli močnejša, bolj odločna tudi trpežna.
Hvaležna Bogu,

da sem lahko mama in nikoli nisem zares sama (niti na stranišču).

M.B.

mejremameri