(⁠✷⁠‿⁠✷⁠)

a kličem te od malih nog

nebo

ker si vame posejano

hoj, Ronja. 

lp

se bi ponavljala, ker bi napisala enako kot Ronja  :)

se pa vprašam, kaj če mi posejemo nebo

ki se potem poseje - kamor pač se

in potem sledi košnja in ponovna setev

včasih si pšenica

drugič trsje

ali drevo

kdo ve, kako gre to

lpi

ne vem kdo je koga prej videl, ko sem se še majhen potepal po visoki travi in se ozrl v nebo. zakaj je prišlo do tiste lepe eksplozije, zaradi katere sem nabral tiste zlatice (saj veš, strupene so preljubi otrok ...) in potem skozi govorim, da človek hoče dati sebe.

nebo sem videl že kdaj prej, povsem običajno, jasno nebo, bi rekel danes.

in spomin se spreminja in poskušaš se spomniti okoliščin. ker je bilo premočno, da bi pozabil.

in tega je mnogo. prijateljica mi pravi, da je kot majhna spontano vrgla šopek rož v ribnik. adijo ivjanjščice, bistra si voda, voda je kot zlato ...

kar dosti filozofije in poezije za otroka, ki je kasneje dobil vse sorte etiket.

upam, da nisem predaleč šel.

lp, pi, m.

miko, izvrstno napisano.

Minemo, izhlapimo, nebo pa nas zopet splakne na zemljico.

hvala, Maša.

vsak nov dan je nekakšno vstajenje iz pepela prejšnjega in hkrati se skozi vse dneve in noči presije en dan ...

lahko noč,

m.

Zdi se, kot bi bila vaza telesno (ki se razleti) in nebo duhovno (neminljivo)  ... čestitke,

lp, Ana

in čez dualizem ..., v besedi je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. ...

hvala, Ana,

lp, m