Na Antarktiki se talijo ledeniki -

v plastenju sprememb

drstijo zmuzljiva oprijemališča

za bledico napuha

nihče več ne sliši

ne vidi ne čuti nič

mimogrede

v koktajl prešuštva drobiš

led osame za omotico

v orgijah razbarvanja verujoč

v odpuščanja brez odpustkov

zasramovani s preziri

ti lepki okostnjaki

zaprašenih gostij

krvosledno

rinejo v tvojo mehko

toplo vlažnost

Vodovja, nebo in zemlja ječijo -

prazna všečnost se

smehlja s prestolov iščoč

potešenost v nedolžnem

vonju materinih dojk

in uteho v sladkem

utripu vznesenosti

pohotni jeziki drsijo

pod popek da pregrešno

zadišiš po izdaji

tako nič popolnoma

nič več tukaj in ne zdaj

vsa čisto vsa nekje tam in nekoč

nekdo prižiga miro

za sanje

o rosi na poprovcu v Ajlunu

o siju zvezd

nad Al-Khazneh…

V srcih rastejo zlate puščave udobja.

fionapanmor