Svoja
njene dlani nosijo
sledove izgubljenih poti
vonj toplega kruha
na papirnati koži
zadnjič se ozre
proti obrazu
ki ga je nekoč nosila
in je zdaj le še obris
na površju vode
s prsti zdrsne skozenj
a le senca izgine v globino
v temo
spomini so tujci brez imen
razlomljeno zrcalo
vsak košček ujame svojo svetlobo
vsak delček odseva svoj svet
danes diši po neznanem
kot nitke enega tkanja
kot obljuba brez pečata
vsak košček ujame svojo svetlobo
vsak delček odseva svoj svet
(*_*)
... pa vseeno, še vedno je lepo biti svoj(a). Mi je všeč!
Lp,Caki
Ne vemo, kdaj izgubimo sebe in preteklost ... in vendar je še želja po tistem, kar se odpira, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 01. 12. 2024 ob 11:54
- Prebrano 436 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 226.75