Izginevanje
ko trenutki začnejo izhlapevati
ko zvok utone v lastno senco
se širi misel
neulovljiva kot sapica
razpršena v skrite kotičke sveta
ostro čutim
a ne zmorem zadržati
bežanja
od minut z nažaganimi robovi
nobena preračunljivost ni v pomoč
reke se neopazno izlijejo v pesek
ostane le vonj po preteklosti
osamelost na vsakem vogalu
v neizrečenih frazah in pozabljenih dotikih
nevede ji puščam prostor
dokler ne izgori zadnji košček moči
se razblinjam v to nenavadno
neslišnost
Čestitke k pesmi, ki pozunanja izginevanje,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 15. 11. 2024 ob 09:35
- Prebrano 498 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 151.4