Strašljiva gluhota prebija oranje
preteklih zapiskov, ki nemo sledijo
postarani jezi, v pepel prežarijo -
kot blisk, ki udari pred moraste sanje.

Tako si se danes v mraz svita zbudila
in nisi verjela, da Nič je resnica.
Kot nisi dojela, kdaj sla, ta prasica,
ti nežno je božanje v gnev prekrojila.

Ohrani za jutri vsaj grudico uma.
On v morje ponikne, in skupne plitvine
postanejo le slep spomin, zdrs ostrine.
Ta vedno zahteval bo žličko razuma.

In tega zdaj nimaš. Ostajaš deroča,
v njegove zalive že tkeš naplavine,
do plime, ki skala, mrkó mirujoča

je ne zadrži. Ti pa sredi divjine
predajaš se majhna, a silna, rastoča,
krvavim zametkom. In sla, kdaj sploh mine?

Lidija Brezavšček - kočijaž