Svit, ali je nenasilna sprememba to, da vsi Zemljani (ali pa vsaj večina) spontano, mirno in prijazno odstranimo kapital iz svojih glav in iz žepov?

In Dejan, ali je po tvojem mnenju čas, ko se bo to zgodilo, res že blizu?

Lep pozdrav, Matjaž

Matjaž,

Edini "kapital" je znanje.
Če se tega zavedaš je v redu,
če se tega ne zavedaš, imaš časa bore malo,
da to spoznaš.
Vse drugo je tiranija uma v stanju nevednosti,
kar ima za posledico njegovo bezljanje  od enega
do drugega predmeta čutov v nedogled. (in zaverovanost
v kapital je le ekstremen izraz tega)

Še sreča, da kapitalisti imajo te male ribice, sicer
bi že zdavnaj crknil od lakote.

"Ne misli o denarju, ker denar prav tako ne misli o tebi!" ga je opozoril glas, ki je bil za Harija pravi studenec poživljajoče svežine. Kdo drug kot Devasari bi bil sposoben na tako jedrnat način razlagati življenje. "Misli samo na ljudi, na to, kako jih osrečiti. Kadar bomo ravnali tako, bo On hvaležno mislil na nas. Če bo potrebno, tudi glede denarja.

To je izjavila desetletna deklica prodajalka sadja. V romanu Le_bdenje. Priporočam v branje.

Maatjazh,

ne gre za "odstranitev kapitala"
temveč za pravo mero. Recimo: 30% kapitala in 70% sociale- humanosti.

Rajko,

hvala za tvoje besede. Strinjam se, da je znanje dragoceno. Dragocene so tudi nematerialne vrednote. Dragoceni so ljubezen, pa veselje, optimizem, da ne naštevam dalje. Fino je, če se kot človek tega zavedaš in to občutiš.

Časa imaš v življenju na razpolago kar nekaj, sploh kadar ne šteješ minut, ur, dnevov in let. Žal pa je človek omejen glede vednosti; glede nekaterih vprašanj namreč ostane neveden do smrti. To govorim zase; mogoče obstaja na tem svetu kdo, ki pozna vse odgovore.

Strinjam se tudi, da je ozka, ekskluzivna zaverovanost v kapital ekstremen izraz "bezlanja od enega do drugega predmeta čutov", kot ti temu praviš. Misliti samo in prvenstveno na kapital se mi zdi bolno. 

Kljub temu pa sem vesel, da imamo delavci delo in da tudi zaslužimo kaj denarja. Vsaj za nas, ki živimo v mestih in nimamo koščka obdelovalne zemlje, je to neizbežno. Delati pa je tudi prijetno, sploh če smo ustvarjalni. In kapitalistični sistem, v katerem živimo, nam to omogoča. Zato ga ne bi rad sesuval, raje včasih razmišljam, kaj storiti, da ne bi bilo na svetu toliko krivic in trpljenja. To seveda počnem nenasilno. Samo včasih me spreletavajo utopistične misli, npr. kako bo nekoč svet spet funkcioniral brez denarja. Brez kapitala in njegovih zakonitosti. Drugače sem pa realist in vem, da kot mala ribica ne morem požreti velike ribe; tudi če nas je, malih ribic, nešteto, je nenasilno ne bi mogle požreti.

Lep pozdrav, Matjaž 

Matjaž,

hvala za obširno ponazoritev tvojega izhodiščnega stanja (za razmišljanje).
Absolutno se strinjam z

Dragocene so tudi nematerialne vrednote. Dragoceni so ljubezen, pa veselje, optimizem, da ne naštevam dalje.
morda se ne vidi, da so te plemenite vrednote, samodejno vsebovane v besedi znanje.
Ob besedi znanje vedno mislim na celotno znanje - duhovno in znanstveno (naravoslovno-družboslovno). V tem primeru so tvoje naštete duhovne vrednote naravna posledice dovoljšnjega znanja.
Absolutno se strinjam tudi z 
Vsaj za nas, ki živimo v mestih in nimamo koščka obdelovalne zemlje, je to neizbežno. 
Tvoja situacija je pač drugačna od moje.

bodi lepo (čim dlje)

Svit,

hvala za odgovor. Prava mera, ja. Socialna humanost, seveda. Takoj sem za to. Poskušam živeti na ta način v čim večji meri. Ker čim večja je ta mera, tem bolj je prava.

Dolgujem ti opravičilo: tvojo pesem sem očitno razumel narobe: da je kapitalizem popadljivi pes, ki ga je treba pogoltniti. Bila pa je sinoči tudi črna luna, ki me včasih zelo rada zmeša.

Lepo pozdravljen,

Matjaž

OJ, Matjaž, v redu je, 

tukaj smo, da bi se sporazumeli,
ter negovali spoštovanje do različnih
kot nenadomestljivo vrednoto, Narava to zna,
mi pa se še učimo kako naj bi z Njo sodelovali... 
Hvala za občutljivost.