Na poti težke plošče stiskajo se k zemlji,
sledi stopinj na kamnu ne pustijo čevlji,
v vetru kakor pajčolan vihra obleka,
nežno boža očarljivo gol oklep dekleta.

Svilnata tkanina stiska se k telesu,
oblike božal bi z rokami, stisnjena oba k drevesu,
rad bil kipar bi, ki z rokami drsa po modelu,
s prsti bi otipal vse vrhove in doline.

Dih zastane mi, ko se sprehodi mimo,
kot boginja morska, ki iz vode stopi med bogove,
sonce s svojim zlatom pesek pod nogami ji posuje.

Veter dvigne zlato listje, dež ji rahel zmoči prsi,
vulkan v meni se zbudi – vstane
in tam takoj pred njo kot sužen - na kolena pade.

Tomaž Jevšenak